Združenje SUGU je 9. 3. 2010 organiziralo predavanje dr. Mihaly Fiscor, predsednika Osrednje in vzhodno evropske avtorske zveze z aktualno tematiko Trenutne razmere na področju kolektivnega upravljanja avtorske pravice v okviru mednarodnih norm in pravnih okvirov  v EU.

V uvodnem delu je na hitro predstavil namen organizacij za kolektivno upravljanje avtorskih pravic:  kolektivno pogajanje z uporabniki, zastopanje interesov avtorjev, popolno kolektivno upravljanje avtorskih pravic, pravna ter družbena podpora ustvarjalcem, promocija kreativnosti ter varovanje kulturne identitete; ter njihova glavna področja delovanja: izvajalske, mehanične pravice, pravica proizvajalcev in izvajalcev fonogramov do avtorskih nadomestil, interaktivne pravice dostopnosti v javnosti, kabelska retransmisija, pravica do nadomestil za privatno kopiranje, pre-prodajne pravice (droit de suite).

V nadaljevanju je opozoril na pomembnost spoštovanja mednarodnih pogodb ter pravnega reda Evropske Unije (acquis communautaire). Nekatera so prostovoljna, druga razširjena, številna pa obvezna.

V Evropski uniji po njegovem mnenju vladajo prav kaotične razmere, ki jih je povzročilo izničenje Santiago in Barcelona sporazumov. V nasprotju z načelom konkurenčnosti  publikacija WIPO, št. 688 v členu 4  (Ženeva,  1990) namreč navaja:

»Kot pravilo, bi morala biti v vsaki državi samo ena organizacija za isto kategorijo pravic. Obstoj dveh ali več organizacij na enakem področju lahko zmanjša ali celo izniči prednosti  kolektivnega upravljanja avtorskih pravic.«

Santiaški sporazumi so bili v praksi od l. 2000 in so omogočili zagotavljanje ne-ekskluzivnega  licenciranja za uporabo glasbe na medmrežju širom po svetu – najbližji kolektivni organizaciji, s katero je imel ponudnik vsebin najbližji odnos. To pa se je l. 2004 spremenilo, saj je zavezujočnosti sporazuma prenehala veljavnost, ki pa s strani EU in kolektivnih organizacij ni bila obnovljena.

Tako je l. 2005 Evropska komisija izdala kontraverzni in s strani ekspertize avtorske pravice slabo pripravljena Priporočila št. 2005/737/EC o kolektivnem čezmejnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic za zakonito storitev glasbe na medmrežju. Tako je nastalo nekaj močnih združenj, ki predstavljajo samo svoje člane (kateri koli lastnik pravic iz katerekoli države se lahko pridruži), a zagotavljajo multi-teritorialno čez-mejno licenciranje.

To pomeni za lastnika avtorske pravice dodatno delo, nejasnost in kaotičnost, saj se mora tako avtor sam znajti, kateri organizaciji bo zaupal skrb za svoje pravice.

Prav tako dr. Fiscor meni, da je Komisija v nasprotju – namesto, da bi ščitila, raje na novo napadala obstoječi in dobro delujoči sistem nacionalnih kolektivnih združenj, kar je dokazala tudi sama praksa.

Na koncu predavanja pa se je dotaknil še ene ključne problematike, in sicer določanje tarif.  V Evropi in svetu obstajajo različni načini določanja le-teh. Naj izpostavimo 2  evropska modela, ki se med seboj razlikujeta glede na intenzivnost poseganja države:

• Močni položaj organizacije za kolektivno upravljanje (npr. na Madžarskem), kjer tarife določijo po pogajanjih (Ministrstvom za kulturo se posvetuje s svojimi uporabniki, vendar pa ne sme zavrniti odobritev tarif in jih ne sme spremeniti, razen v primeru konfliktnosti z zakonom).
• Neposredna vladna regulacija, ki pa je pogost način urejanja tarif v novih neodvisnih državah bivše Sovjetske zveze. Tarife nastanejo po nekakšnih posvetovanjih, včasih v obliki minimalnih tarif, ki pa so kasneje priznane tudi kot maksimalne tarife.